Predprocesor je del simulatorja, ki bere vhodno datoteko z opisom sistema in modelira problem v obliki primerni za numericno resevanje. Ob branju vhodnih podatkov tako gradi tudi potrebne podatke in postavlja na ustrezno mesto, katere kasneje simulator uporablja pri simulaciji. Vhodna datoteka za primer na sliki 2 naj ima sledec format:
simulate Primer 2 plane ; ravninsiki ali 3D (space) problem constants ; h, t1, t2, deltal, gx, gy, gz 0.0005 0.0 15.0 0.005 0.0 -9.81 0.0 nodes 5 ; stevilo vozlisc 1 0.5 1.0 ; najprej masne tocke 2 1.0 1.5 3 0.0 0.0 4 1.0 0.0 5 1.5 1.0 masses 2 ; mase vozlisc 1 1.0 2 0.8 connections 4 ; st. povezav k 1 ; tip povezave in st. 1 3 500.0 ; vozla in lastnost f 2 1 4 100.0 k 3 1 2 5000.0 k 4 2 5 500.0 solve ; konec obdelave
Togo povezavo med masama smo modelirali z togo vzmetjo. V praksi to najveckrat ni dovolj, saj je vsaka vzmet v realnem tudi dusilka. Tako se tudi za simulacijo priporoca vgradnja dusilke vzporedno z vzmetjo, saj to prispeva k realnosti s tem tudi povecuje stabilnost simulacije. Splosno pravilo je, da mora biti h vsaj deset krat manjsi od nihajne dobe najbolj toge vzmeti, ce nimamo paralelno vezano dusilko. V nasprotnem primeru se lako zgodi, da je simulacija nestabilna (beri kaoticna).
Matrika stanj A ze deljena z masami, za podano vhodno datoteko ima v zacetnem stanju sledece vrednosti
Dodatno vzbujanje v sistem bomo uvedli s harmonicnimi silami, ki delujejo na masne tocke. Samo vzbujanje se razlikuje od gravitacjiske sile le v tem, da je to casovno odvisna funkcija
V predprocesorju bomo vzbujalne sile modelirali z
perturbation 1 ; stevilo sil vzbujanja 1 12.5 25.0 0.0 25.0 1.57 0.0 0.0kjer stevila v drugi vrstici pomenijo indeks mase, , , , , , , . Uporabljeni nacin vzbujanja v praksi ni najbolj realen, saj bi bilo bolje, ce bi za vzbujanje uvedli pomicno vozlisce. Zaradi enostavnosti izdelave programa bomo uporabili le harmonicno silo s katero pa je ravno tako mozno ugotoviti frekvencno odvisnost sistema in s tem tudi kriticne frekvence.