4.2 Osnovni rekurzivni algoritem

Modeli osvetlitve, predstavljeni v poglavju 3, se lahko uporabijo pri dolocanju barve povrsine. Ker se normalno sledi zarku v smeri od ocesa proti objektu, je potrebno poiskati najblizji presek med zarkom in vsemi objekti. Po dolocitvi presecne tocke na najblizji povrsini moramo dolociti barvo v tej tocki. V ta namen lahko uporabimo enega od osvetlitvenih modelov. Za dolocitev osvetlitve v izbrani tocki vsi osvetlitveni modeli zahtevajo znano normalo na povrsini, kot tudi ostale opticne lastnosti povrsine.

 

Na sliki 4.3 so prikazani mozni prispevki svetlobe v tocki za katero zelimo dolociti barvo. Povratni zarek se uporabi kot vektor smeri gledanja . Povratne zarke imenujemo tudi primarne zarke, medtem ko so ostali zarki, ki se generirajo naknadno ob izracunu presecisca s povrsino, sekundarni zarki. V presecni tocki so mozni razlicni nacini prenosa svetlobe:

Lokalna osvetlitev.

Svetloba se proizvaja iz samosvetlece povrsine. Sem spada tudi osvetlitev za katero nimamo tocno dolocenega vira. Ambientna svetloba je tudi lokalna osvetlitev v presecni tocki.

Direktna osvetlitev.

Prihajajoca svetloba svetlobnih virov , ki so najveckrat tockasti.

Indirektna osvetlitev.

Osvetlitev drugih povrsin vpliva tudi na osvetlitev v tocki. Najvecji prispevek odbite svetlobe, ki prihaja od drugih povrsin, je prav gotovo v smeri zrcalnega odboja . Drugi pomembni prispevek k osvetlitvi prosojne povrsine je tudi svetloba v smeri lomljenega zarka .

• 4.2.1 Sencni zarki
• 4.2.2 Odbiti in prepusceni zarki
• 4.2.3 Whittedov algoritem